Ko prvič slišimo pojem lokalno prezračevanje, hkrati pa smo laiki v gradnji in načrtovanju hiš, si pod tem ne predstavljamo nič drugega kakor zračenje nekega prostora z odprtimi okni ali vrati. Sicer je to res ena od možnosti, obstaja pa seveda še sodobnejši mehanizem.
Poznamo centralno in lokalno prezračevanje. Centralno je, kot že ime pove, namenjeno za prezračevanje cele hiše. Primeren je tudi za večstanovanjske zgradbe. V prostore na ta način vnašamo svež zrak, iz prostora pa gre vlažen in postan zrak. Količina zraka ni odvisna samo od velikosti prostora, temveč tudi od potreb uporabnika. Tako količino uravnavamo glede na to, za katere prostore gre. Centralno prezračevanje se od lokalnega razlikuje še po tem, da ima možnost samodejnega ohlajanja zraka v poletnem času. V večini naprav pa je tudi varnostni predgrelec, ki odtali kondenzat v zimskem času. Centralni rekuperator ima tudi večstopenjsko filtracijo, možnost izbire izmenjevalca in večji izkoristek toplote.
Če se osredotočimo na prezračevanje posamičnih prostorov, pa za lokalno prezračevanje izberemo druge vrste rekuperatorjev. O tem razmišljamo takrat, kadar ni mogoča vzpostavitev sistema centralnega prezračevanja z rekuperacijo. V prostoru mora biti obvezno ena zunanja stena, saj nanjo montiramo napravo. V dobro zatesnjenih prostorih v novih gradnjah je zračnost prostorov pogosto slaba, zato lahko lokalno prezračevanje izboljšamo na tak način. Tudi kadar se sanirajo stari objekti in menjamo okna, lahko pride do težav s slabim zračenjem. Zato je v takem primeru dobro poznati možnost prezračevanja z lokalnim rekuperatorjem. To je največkrat najbolj optimalna možnost pri že obstoječih objektih, saj pri naknadni vgradnji ni potrebno nameščati cevi ter zaključnih in razvodnih elementov. Če bi v take hiše želeli namestiti centralno prezračevanje, bi bilo to tako s cenovnega kot tudi gradbenega vidika bolj ali manj brez smisla.
Dodatne komponente, ki jih potrebujemo pri montaži, so prezračevalne cevi, spojni material, komore, razdelilci, ventili, rešetke, …
